ani baara!

Brkinski kič

V izogib cestni gneči smo prečkali Brkine. Ah, kot vedno se to izkaže za vrhunsko idejo. Prvič sem se vozila po cesti čez Artviže in že nevemkaterič znova sem se zaljubila v Brkine. Čudoviti so! Če bi se kdaj kam selila, tukaj v napi domovini, bi to zagotovo bila ciljna destinacija.
BRKINI SO NORO FINI!

brkinske vedute po burkinskem letu

ceste so in tukaj in tam...in tukaj in tam prekipeva od zelene...le da so tukaj ceste bele in tam rdeče... iz burkine v brkine....lepi so tile naši Brkini, ker tako sem pa tja v njih zadiši in zapiha kot v Burkini. :)

 burkinska cesta

 brkinska cesta

brkinska cesta

Kombisorpreza!

tako, da ne bom čisto depresivna in Bobotožna. Naj povem, da je ta svet tako čudovit kot je zaradi ljudi, ki jih imamo radi in imajo radi nas. IN kako čudovito je, ko te tako, nič hudega sluteč presenetijo. NA trenutke se mi zdi moje življenje popolnoma kičasto  - skoraj da takšno, kot ga živijo v ameriških filmih. Ah klinc, slaba primerjava - boljše je, še boljšpe od najboljšega sladoleda na svetu!
In včeraj sem se šla tuširat misleč, da bova šle z Dino ven in zunaj srečale kup ljudi...Ko se spod pod oknom zasliši neko hejanje in tralala: katjuša.... In tam so bile - pardon, bili...moje, hm...zdaj sem pa zmedena - v glavnem tam so bile moje Kombinatke in Blažka. OOOO, čudovito presenečenje...
Seveda nam je poleg par filmčkov uspel tudi kakšen selfi - tako kot se spodobi!

joyful transition with a pinch of sadness

hej ho! lets' go!!!

here I am my friends. Deep in Paris. I've been here for a while- one week exactly. And plenty of things happend in one week. Loads of great food, plenty of new things in PAris and last but not least - I feel so "at home" here. Living not far away from Chateau Rouge makes this transition much easier. Woman selling bissap on the streets, african restaurants on every corner, pagne shops.... And the air algier plane crash still runs in my mind. may all the visctims rest in peace...It's simply sad and it makes me appreciate life even more...
jap! What is true is the fact, that last year made a difference.
And in two days I'll go homehome. Where my people are, my home town is... I'm really looking forward to this, but there is this BUT here... I'm sure it will become smaller with time and the fact, that I have homehome more south makes i much easier also.
So, thank you my dearest parisian host family, for having me. Without you It would be quite impossible...

here we are, some ParigiLuigi shots!

bises!

sem mislila, da bo zadnji, pa ne gre...

...tisto, ko bi moral pakirat, pa raje počneš vse drugo, ker se ti nekaj ne gre. ne, ne razumite narobe moji dragi domači bralci - rada vas imam neskončno, ampak včeraj, medtem, ko sem se v vsej predžurkasti naglici vozila okoli s svojo Yamaho, orjaško hladilno torbo zadaj in otrokom med njo in mano, sem se zavedla, da je to to...to je moje mesto, to so moji ljudje...no, tudi to so moji ljudje, ker vi ste bili prvi tam in če ne i bilo vas, se nikakor in pod nobenimi pogoji ne bi vrnila na rodno grudo.
no, in včeraj so mi pripravili tako presenečenje, da se mi še zdaj tresejo roke in solzijo oči...kljub temu, da poteka ramadan, so se potrudili in prišli, po 18.45 kaj pojedli in popili, predvsem smo pa plesali in se veselili...bil je nepozaben večer in sploh ne najdem besed, kako naj se jim zahvalim za vse to... ma saj vejo, da imam tudi njih neskončno rada in da bo bobo vedno moj dom!

ekola, par utrinkov!!!!

in ja, to je definitivno zadnji zapis iz Kafulija!!!

in odskočna deska je pripravljena...

odštevam!

zadnji tri dnevi so pred mano. sem popolnoma zmedena in neorganizirana. jutri se obeta poslovitvena žurka in eno slovo. urša odpeketa domačim krajom naproti, polna suvenirjev (takšnih in drygačnih). ;)
občutki so sila mešani (kar sem verjetno napisala že pettisočkrat prej). sem sila žalostna pa vesela obenem. komaj čakam videti v kakšnega "bandita" je zrastel moj nečak Vid, ki je dva dni praznoval prvi rojstni dan in kako njegove muhe prenaša moja nečakinja - ta prava lepotička v norih najsniških letih.
doma je bojda zrastlo kup novih reči, veselim se prihoditvene zabave na vrtu pri Videtovih, veselim se toplih objemov vseh dragih....
skrbi me iskanje službe...
ma pred vsem tem pa pride na vrsto še skok v vedno znova nepozabne pariške dogodivščine...
to bo za sedaj zbogom spod kafulijske povezave, zbogom spod burkinske zastave... solze bodo tekle na avionu, kjer ne bo nobenega znanega blizu (ob predpostavki, da ne bo poleg mene sedel kakšen sila čeden pob). :)
bodite mi silno fajn!
jaz