pomladni glasbeni razcvet

ou jea!

pomlad je definitivno prišla v mesto...temperature so se "pomladansko" dvignile proti 40ki, tako kot se je dvignila starost nekaterih, ki v teh pomladanskih temperaturah vse prej kot uživajo....ampak, ne bomo se pritoževali (uf! a sem se ravnokar izdala?). kulturna prestolnica Burkine Faso je v zadnjih dveh vikendi ponudila toliko kulturnih dogodkov, da se nimamo kaj pritoževati.
vse se je začelo prejsšnji petek, ko smo po dolgem času na sarfalaoškem platoju, takoj ob prašni cesti uživali ob brakini in divjih ritmih lokalnih mladcev, ki tako presunljivo tolčejo po raznih tolkalih, da bi se človek kar zjokal. v soboto sem bila prepričana, da bo dogodek mojega leta v Boboju zagotovo koncert velikega Victorja Demeja, ampak se je slučajno po njem zgodil Koto Brawa - mladec o katerem sem toliko poslušala s strani Dine, ampak si še zdaleč nisem mislila, da je tako odpičeno dober. Victor je sicer izvedel svoj koncert vrhunsko, kocine so mi stale pokonci odkar sem v tednu pred koncertom v denarnici vsak dan preverila, če imam še karto...ampak ko smo navdušeni po koncertu odmaširali v Samanke, se je tam zgodil Brawistični "razsvet"....uf, fantina ima eno posebno energijo, razmetavali smo se po plesišču, da se je še do včeraj kadilo za nami. :)
ben, med tednom smo "počivali" na šihtu...tečaj tkanja je v drugi polovici, ženske bijejo bitke s finimi svetlečimi nitmi, ki se tako rade trgajo, da tudi še tako strpni afriški ženski, vajeni vsega hudega, včasih iz ust prileti kakšna krepka! ampak ne pretiravajo, vendar tečaj poteka v sami kapeli. :)
ben...v petek smo spet glasbeno letali od cafe concerta v CCFu, ki je ponudil še eno odkritje - Mad le noir, potem smo odfrčali v Samanke na dozo reaggeja, od tam vmes skok k našim sarfalajskim tolkalcem, vlih tako, da rečemo živjo...in v soboto D dan - otvoritev SNCja - semaine national de la culture - bienale, ki se dogaja v Boboju bo ves teden ponujal vse, kar imajo Burkinci za ponudit s področja kulture - ples, glasba, hrana, knjige... otvoritev je bila posebna, zaključek je bil vrhunski - po paradi v Plznu je bila to verjetno moja najbližja prireditev, ki vsaj malo spominja na otvoritev kakšnih olimpijskih iger. :) po tem pa Nouss Nabil v CCFu in malo strečinga - razplesavanja na salso v bois d ebenu...
danes pa nedelja...nedeljsko.. pozen zajtrk, za kosilo Argo goveja župca, in po kosilu kolesarski podvig na osvežitev v guenguetto...
jiha, kaj nas čaka naslednji vikend...ujej!!!

 victor - za tolkali pa Baba Comandant

 ekipa

 ekola! Koto Brawa - hm...njegov nov album se vrti vsaj 12ur na dan - od petka dalje :)

 po navodilih MZZja se ne udeležujemo velikih dogodkov in protestov - otvoritev SNC 2014

 Nouss Nabil z ekipo

 Nouss Nabil z ruudgo - goslcami

prelepi tolkalec iz dežele vzhajajočega sonca :)

 mali rasta Tomažek na basu

 njegov brat na kitari

 energija na odru...ko publika skoči med izvajalce se noben varnostnik ne vtiče v atmosfero

 sama energija

 jupijaaaa!

jouyeux anniversaire a moi!

ojej!
nikakor nočem, da bi izpadlo, kot da bi se takoj ta moment rada usedla na kakšno kamelo in oddirjala domov, ampak včeraj sem prav fino pogrešala kup ljudi.
pa sej, v svetu te nore tehnologije je vse mozno, in smo se videli in slišali, predvsem smo si pa tipkali...
ma, da ne boste mislili, da sem dan prelezala depresivna v postelji - oh jap! Kje pa! vendar sem v burkini in tukaj so vedno vse stvari na poskok.
že zjutraj je sledilo kup enih prijetnih presenečenj. na kuhinjskem pultu me je čakal v cementast papir lično zavit gešenk. hijoj! štorija s tole čudovito ogrlico je tudi zanimiva. dan pred samim 19., sem se odločila, da si jo kupim in medtem, ko sem zapustila babakulca in prišla čez ene pol ure nazaj, nisem bila čisto trdno prepričana, če se mi slučajno od vročine že blede...kajti ogrlice ni bilo več. ben... sploh nisem pomislila na to, da je šlo za takšno čudovito "zaroto"... :)
potem smo zjutraj posedali na prelepi Kafulijski terasi, ko kar naenkrat adiara švigne med bambuse in se tam skriva kar nekaj časa? kaj dogaja...res, prav smešno je bilo vse skupaj. ubogemmu, ničhudega slutečemu turistu, ki biva pri nas je bilo jasno seveda še najmanj in mislim, da ga je bilo včeraj prvič mogoče celo malo strah :)
no, adiara je pripravljala eno izmed njenih presenečenj, ki so se zgodili včeraj... ta drugo je bilo namreč obisk frizerskega salona in vse kar pride s tem v zakup...pedikura, pranje las, friziranje..norčevanje z lasuljami....
vmes me je med tečajem tkanja zabaval mali Vinko. za darilo me prvič ni ne polulal, ne pokakal. :)

 hm..no, saj veste, jo je bilo treba poiskusit :)

 mamu in adiara v akciji...je treba dodat meche, če ne ni nič!

 med pedikuro, pranjem las....cel luksuz! 

 we want you!

 darilo, ki se je skrivalo v hladilniku...čokolada bo šla košček, po košček 

 jutranji surprajz! :)

zvečer pa hopa cupa - lično spedenane petke, ukročen skalp in gremo plesat.
afriški cup cup nas je zazibal v pozne ure in bilo je super lepo!

in danes, dan po r.d.ju sem se spomnila, da sem enkrat, med čiščenjem hladilnika naletela na neke čudno pisane zadeve, vključno s kartico. Mislim? kdo bi dal kartolino v hladilnik? seveda, duo Minhn so jo ušpičle in mi pustile zadeve skrite na varnem..in mljaskate je pasal košček čokolade....

seveda, pa na predvečer r.d. ja - ne smem pozabit, sem dvignila moj kombipaket! punce so me spet oskrbele z domačimi dobrotami - marmelada, konzerva ruskih rib (ula, kačljivo!), prebranac od ete, kofe... :) joj, za cel piknik, vam rečem!


zurka doma pa vseeno še sledi dragi moji, ne boste prišli tako zlahka skozi!

ben, zdej že nakladam. Rada vas imam vse po vrsti, pa četudi ste ta moment tako daleč, ste vedno tukaj, čisto blizu!
BIZU, BIŽU, LUPČKI, PUSE i POZDRAFCI!!!

novo v akvariju!

joj! tale naš ribji akvarij se je danes napolnil še z eno čudovito predstavnico vrste... dobrodošla Meta! naj bodo vode vedno bistre, tako kot pogled, mirne kot voda po dežju in vesele kot vode spomladi!

Srečno Meta, čestitke sestri Neži, en juhuhu oin objem do sedmega vretenca mami Vesni in poguma očiju Juretu, Vinko, ti pa pridno čuvaj vse skupaj!

versko prepričanje: A N I M I S T K A

ekola, pa ga imam. jebela cesta, da se ne spomnem, če je med popisom prebivalstva, ki sem ga delala pred leti, možnost postavitve križca pred opcijo animist, ma ziher sem, da obstaja opcija drugo. :)
danes smo se odpeljali v Dafro. dve leti in pol sem se otepala tega svetega kraja zaradi strahu pred orjaškimi somi, ki plavajo v tamkajšnjih bazenih. enkrat na začetku tedna, ki se danes končuje, pa sem v pogovoru z enim prijateljem sklenila, da grem in opravim eno žrtvovanje (ker se ga da delat tudi za druge).
po vseh feštah s katerimi smo obeležili 8.marec (ki se tukaj praznuje sila resno - do te mere, da so uradi in šole zaprti), smo se vsi malček utrujeni dobili na rondoju cinqantinaire. pod mogočno betonsko konstrukcijo smo počakali na zamudnike in se premaknili do prve točke: nakup žrtve. izbrali smo kuro, jo plačali po ceni toubabou (ekskluzivno za nas, belce - in naj omenim, da sem bila edina predstavnica rase). po vsej kregariji in nestrinjanju, je mali prodajalec popustil samo za 500. ok. to smo rešili. in soborka bobojskih poti, mogoče se tebi ni uresničila ta želja, ampak jaz sem se danes imela čast vozit s kuro, obrnjeno na glavo, čez cel sarfalao. :) točka dva: obisk cabareja - bi se reklo po naše pivnice - kupila liter in pol doloja - lokalne pive iz lokalnih žitaric (sorgho rouge). in akcija dalje. pred samimi klifi Dafre dobimo Bobo čeja - vaščana, ki bo za nas opravil komunikacijo z Dafro. ga naložimo in odpeketamo. s kuro v roki, čez klife, spust v kanjon. prometa precej, perja in kož še več. natančno se ne bom spuščala v vse procese, ampak prisotni občutki so bili vseh vrst. od sila sproščenega, resnično prostnega stika z naravo in nekakšnimi otipljivimi bogovi, do tistega, ko mi je šlo pri samem mestu žrtvovanja, fetišu skoraj malček na bruhanje, ampak sem se držala pogumno in opravila vse "propre", kot je rekel moj dežurni "žrtvovalec". ko smo nahranili ribe z notranjimi organi (ula! upam, da prizora orjaških, hlastajočih, brkatih žnabelj ne bom podoživljala v sanjah) smo spečeno žrtev pohrustali.
hvala ti Dafra, ko bo želja uslišana, se pridem nazaj zahvalit, tako kot sva se zmenili. in mogoče kdaj vmes uletim še s kakšno svojo željo...

 eno tihožitje s poti

 bobo-če je bil prava faca

 all stars nasmešek brata in sestre Traore

 vse poti vodijo do soteske

 vsi smo šli dol, nazaj gor nas je šlo malo manj...

 lepote tega niza klifov so vedno lepše

jablanca :)

šjme doma, maske tle!

kako super, mednarodni festival mask, ki se zgodi v Dedougou.ju vsako drugo leto, se je dogajal ta teden. in glej ga zlomka, v istem času, kakor pust v domačih krajih. maske z vseh koncev in krajev Burkine in sosednjih držav so se zbrale v tem malem, prašnem mestecu severo-zahodno od Boboja. v petek smo, kot se za TSR spodobi štartali z malček več kot enourno zamudo in se pricjazili v Dedougou okoli 13h. prijazni domačini, ki so me za dva dni sprejeli medse so me pobrali na postaji in začela se je maskatura. mesto so dobesedno preplavili američani - velika skupina starejših predstavnikov države (verjetno so, glede na starost prišli naravnost iz Floride), ki so bili na neke vrste photo potovanju in seveda srečanje skoraj vseh predstavnikov enot Peace Corps v Burkini...poleg njih so mesto preplavili še Italijani, ki so (ne vem točno kako jim je to uspelo) pripotovali z avtodomi (med njimi celo en naše proizvodnje).
maske so bile pisane, nekateri njihovi nastopi precej impresivni...in vse skupaj je precej spomnijalo na naše tradicionalne maske...noro...vsi smo eno, to je dejstvo!
barve, veselje, ples, prah, ritmi in plastični sandali - takole bi povzela dogajanje teh dveh dni.