Mangastičen hepi brzdej!

pozabljam, sem že v letih.

vsa populacija zaenkrat še ni na fejsonetu, zatole lepim še semle mojo čestitko in odgovor na vse včerajšnje pekarije in priprave na velkombinatno rojstnodnevno fešto!

VSE NAJBOLJŠE DRAGE IN DRAGI!!!

jazz a Ouaga v Boboju

nikoli si nisem mislila, da se bom tako veselila enega jazz festivala. očitno mi manjka vse sorte druge glasbe - razen tradicionalne, mendenque in reagge :)
najbolj mi sicer manjka upevanj in ubranega petja v Kombinatu, ki baj d usput, danes praznuje svoj 6. rojstni dan - VSE NAJBOLJŠE KOMBINAT!
ampak včerajšnji koncert je bil super. Trio ANOU, kjer igra tudi naš Tomažek so bili prav super in skladbe, ki so jih odšpilali in odpeli skupaj z Emily Braden kvartetom so bile naravnost vrhunske....no, prav takšen je bil tudi nastop Emily Braden kvarteta.
ni kaj, obeta se še en nov teden poln zanimivih nastopov...v sredo slonokoščenci, v soboto pa že nestrpno pričakujem nastop Afrikan Protokol-a, kjer igra naš Dioulace. :)
Jazzy!!!

Bamako, oh Bamako!!!

ah!
nekam hitro se zaljubljam zadnje čase. moja nova ljubezen je Bamako. samo dva dni tega mesta in že je pod kožo? mislim?!?! ne vem zakaj...verjetno je levji delež na super sprejemu, ki sva ga bile s Soli deležne. bivanje v števičlni družini, na skupnem dvorišču, kjer nas je bilo zoher čez 20. prijetno potepanje v sila fini družbi in mesto samo. od muzike, plesa, reke, parkov, tržnic.... oh Bamako, kmalu pridem spet, če nič drugega sem obljubila policistu ne meji! :)

s šolskega dvorišča v Niamakoro, Bamako, Mali

Nat, eden izmed naših gostiteljev v Bamaku nas je odpeljal do šole njegovega očeta. oče je ustanovil šolo za revne otroke iz četrti. začel je iz nič, skromno, ampak želi jim dati kar se da največ. šola zgrajena v banko stilu - torej zidaki iz blata in kamenčkov, klipi so majhne in natlačene skupaj. imajo vse razrede od 1. do 9. in oddelek predšolskih otrok. prav tile so se stiskali v eni sobi, mogoče veliki enih 16m2 - vpisanih je 50 otrok (v ta oddelek). šolo drugače obiskuje 423 otrok, kar bi pomenilo, da jih je v povprečju 40 v razredu. in razredi so majhni. in eni imajo streho, eni nimajo. kar me je pa najbolj presenetilo na tem šolskem dvorišlu je bila ta delovna tišina. resda smo zmotili delo, ampak učenci se niso dali preveč motiti - sploh tist pri matematiki so bili sila resni. :)

Fanta in racman

o ja, ste mislili al kako?

ne, ne bom pisala zgodbic, sploh ne takih, kjer Fantin racman konča delno tudi v mojem krožniku. tudi tukaj se gremo sila resno veliko noč. sicer pirhov nismo barvali, sva se pa z adiara povabilina obisk k njeni prijateljici, kamor sva se odpravljali že od mojega prihoda. ben, bolje ikad nego nikad. nedelja pred velikonočnim ponedeljkom je bila kot nalašč za kakšen tak podvig. zajahali sva adiarajino yamaho in se odpeljali. po poti sem ugotovila, da sem resnično nora nad to deželo in se čutim tukaj hudičevo domače. sploh Bama je en tak poseben kraj, kjer vedno znova z odprtimi usti opazujem to čudovito krajino....
ben, naprej od Bame sva v SamanDeni zavile z asfalta in nadaljevale po "piste rouge" kot tukaj rečejo. švigače med njivami in prispele do čudovitega dvorišča sredi njiv, pod mogočnimi, s sadeži nabasanimi mangovci, tik ob nasadu kariteja. aaaa, hišice zgrajene na tradicionalni način, z blatom, pokrite s slamnatimi strehami, fina družba, kup živali...
seveda je dan minil, kot minejo vsi dnevi tako - na obiskih...obilo govorjenja, in vedno znova preveč hrane. ampak kakorkoliže..racman je bil vrhunski, riž in makaroni isto, magoti za desert pa so itak brez konkurence.
počitek v okrogli hišici je bil enkraten, pot je bila zanimiva in izlet je bil popoln - tako kot so vedno tukaj!
in Fanta je lastnica zagotovo najlepšega psa na svetu!

prilepljeni pod ventilatorje in na šipe

sekaj!

vročina nas tolče, ventilatorji se vrtijo in ni ga lepšega od reza elektrike sredi noči... takrat se zbudiš v mlaki znoja, zunaj ne povleče tista najmanjša možna sapica...in se vrtiš  z enega konca postelje na drugega in čakaš, da se te SONABEL usmili...oh....čudovito je...čez dane še gre, ampak te noči so pa res poseben izziv :)
in kaj je lahko še lepšega kot to, da ventič niti prav ne dela...ampak danes imamo majstra na delu..skače sem in tja in se trudi po vseh svojih močeh...in če bo sreča mila, bogovi na naši strani, bo danes ventilator popravljen in SONABEL ne bo rezal ponoči...
in male geckote to nič ne moti. ne. oni se veselo preganjajo noč in dan po hiši. vsi se jih bojijo, jih preganjajo in ubijajo, nam so pa tako lepi. in sploh tile ta mali dojencli, ki se tako lepo zalepijo na stekla naše knjižnice.

jupija za vročo Burkino!

 ijoj, sploh se ne vidi ventiča!

 mali prilepljeni :)

čist samo utrinki...

malček sem se zgrozila nad marčevskimi objavami - sama muzka...no, ker se je vmes ravno zgodil naj kulturni dogodek v Burkini, prilepim še par fotk..v glavnem - v marcu na plano skočijo maske...pa vaseh, mestih, povsod....pa muzika, ples in prometno dovoljenje za mojo Yamahco. ekola...hajlajti marca (poleg koncertov in uspešno izpeljanega tečaja za tkanje seveda).