Ta, prezadnji avgustovski vikend je bil zacahnan že kar nekaj časa. Širša destinacija odvijanja dogodkov tudi. Dejavnost med vikendom je bila znana vsem udeležencem, vanjo se je vmešalo le tistih "nekaj" mojstrov prekrivanja hiš z zelo znano kritino (s 30 letno garancijo), ki so se odločili, da prav na isti petek spijejo ves čviček, ki se ga v par urah da, na isti lokaciji kot mi.
Ojej! Kdor ne razume prejšnjega stavka, naj se obrne name osebno, ker opažam, da mi opisovanje dogodkov zadnje čase dela precejšnje težave.Tako! Ko so prej omenjeni še zadnjič odpeli znan napev (
otoček sredi jezera, gori pa cerkvica) in ga zaključili z glasnim Jujujuhuhu!, smo končno lahko legli k počitku. Tako kot vsako leto, sem tudi letos pozabila na zamaške za ušesa (po mojem si jih bom namontirala kar v gojzarje, da se to ne ponovi spet naslednjič), vendar je verjetno zatohlost sobice prispevala h kar solidnemu spancu.
No, mira prvi dan na Kokrškem sedlu nismo našli in smo zato naslednji dan pot nadaljevali naprej. Mislim, da smo imeli precej več sreče. Sonce je polagalo roke z meglo in oblaki, veter je sem pa tja zapihal in pomagal hladiti glavo ob srečanjih z zajlami in klini. Vonj po železu je v kamniških alpah še posebej izrazit... kot da ni že v samih stenah dovolj železa, ga je bilo na več poteh potrebno še dodati (za takšne kliente, kot sem jaz, je bilo dodatkov še premalo). Tako, Grintavec nas je pozdravil z meketom ovc in vetrom na vrhu, Mlinarsko sedlo z železninami, Turska gora z lepim razgledom...potem pa! cincin! kotliči, utrujena kolena, zrak, zajle, preklinjanje... Pa klinc! Vsaj domačih napevov in rjovenja krovcev ni bilo. Še par zajlic, par kličkov in vuala! kamniško sedlo, radler, jota, kocke, srečanja, spanje...
Po kavici pa zvizz. Železo nas je zopet poklicalo. Čez Planjave, mimo Škarij na Ojstrico, pa dol na Korošico in ujej!, spust v Kam. Bistrico.
sam res zanimivo. Pred leti bi rekla - ej! ma nikoli več! Ne! Kam gremo naslednjič?
Iskat mir, ponucat baterijo od telefona, se izklopit in enostavno samo uživat...
....in medtem, ko iščemo prave poti, one tam nekje čakajo na nas... smešno!
P.S.
Fotomaterial tokrat iz telefona. Moj Samsungič je po naporni turneji v Beogradu in po 4ih letih zvestega služenja, vzel slovo. Tokrat sem ga pošteno pogrešala (sploh ob tistih trenutkih, ko bi človek malce počinil in ima s fotoaparatom v roki za to prav veliko priložnosti). Upam, da ga kmalu nadomesti kaj novega - do takrat pa ga kar pridno nadomeščajo druge aparaturce.
Do naslednjič!
