o ja, več kot resno je tole sedaj. Leto drvi h koncu, in bolj kot drvi, lepše je.
Letos sem daleč stran od decembrske norišnice, stran od pošiljanja novoletnih voščilnic (ok, priznam, to dejavnost sem opustila že par let nazaj in ja, priznam, sila rada odpiram novoletne voščilnice, ki jih najdem v nabiralniku), stran od ljudi, ki bi jih po 1.1. lahko kušnla, objela in zaželela vse lepo.
zato bom strnila par misli in želja tukaj, pa naj si bode, kar pač bode. (a ima tale stavek sploh kakšen smisel?)
niti v najbolj divjih sanjah si pred enim letom nisem predstavljala, da se bo leto končalo takole, predvsem pa ne tukajle. niti se več dobro ne spomnim, kdaj me je gospa Marnova prvič pohecala s tole idejo, ki sem jo zagrabila z vsemi štirimi - mislim, da je moralo bit nekje konec januarja.
no, kakorkoli, kjerkoli in kadarkoliže, zdej sem tukaj. sedim na ličnem bambusovem stolu, pred hišo, mujezin poje (vedno znova sem ziher, da poje Alan Mubarak, ala hoooodi vennn - to moram še malo raziskat, al pa boljše da ne, ker ima tale ala hodi ven vedno dober učinek).
kaj naj rečem o preteklem letu? dogajalo se je na polno. dopoldneve so mi krajšali v službi mladi nadebudneži in njihovi starđi. z nekaterimi smo bili skupaj vsak dan celih 5 let in prav nisem si predstavljala, da se bom tolikokrat spomnila na njih v teh parih mesecih odkar nismo skupaj. pa ne samo na te, s katerimi smo bili skupaj toliko časa - ne, prav na vse, ki so s prvim septembrom zakorakali v šolske klopi. včasih srečam kakšno kopijo kakšnega tukaj in prav hecno je tole. vedno bolj sem prepričana, da imamo na tej obli vsak svojega dvojnika (ko smo že pri tem Milan Stojiljković - dobiš sliko tvojega Bobojskega dvojčka). ja, pogrešam jih tele nadebudneže, prav zanima me, v kakšne face bodo zrasli in kdaj in kje bomo kaj brali o njih....ah ja, pa da ne bi zdaj pozabila še na sodelavke in sodelavca (oba 2). prav super je hodit v službo, kjer se tako razumeš v kolektivu in kjer lahko vedno najdeš dovolj/ogromno spodbud za delo, pomoči...ja, dragoceno je to in hudičevo, hudičevo redko. še dobro, da se sem pa tja najde kakšen tak kolektiv, da ni vse skupaj tako črno...
ben, zdej izgleda, kot da sem cele dneve sam v službi. ne...imam še eno službo, ki jo nadvse ljubim - Kombinat. Oh, leto brez Kombinata bi bilo kot glavna Bobojska tržnica brez Kitajske robe - prazno. Čeprav večkrat piham in bentim, ker pač tja vložim ogromno časa, mi ni nikoli žal niti ene same sekunde za to..pa četudi so kdaj posledice kakšnih Kombidruženj prav nevarne (govorimo vedno o drugem dnevu). moram pa se kar javno okrcat, da so mi delčki kakšnih besedil ušli iz glave in na tem mestu obljubljam, da bom zvesto vadila in prepevala, da bom takoj, ko pridem nazaj in oddelam odzmrzovalno avdicijo (upam, da mi bo uspelo) dala vse od sebe maksimalno.
v muhcah gre odlično - spremljam na fejsiču, sploh ko me "rajcajo" s kakšnimi kofetastimi in čokoladastimi objavami..četrtki v muhah so posebni in tudi tega ne bi dala za nič na svetu. lepo je tam v stari ljubljani preživet kakšno urico za pultom pravične trgovine. srečat vse sorte ljudi, sitne kupce, skeptike, navdušence, čokoladne zasvojence, ljubitelje currya :)
socialno življenje je bilo po pričakovanjih in nad njimi tudi. madonca, kako so me samo presenetili na poslovilni zabavi in kako me konstantno ljudje presenečajo odkar sem tukaj.
doma smo tudi fajn. žal je bilo leto manj naklonjeno našim najčjubšim živalim. fuskota in trabanta ni več, bonota pa se že drži nadimek legenda.
Sem pa postala z julijem drugič teta, kar pomeni, da je sara postala starejša sestra in da je itak zdej čist ta prava najstniška faca, vid pa bo to z leti zagotovo še postal.
ne vem no, sej zdej sem kar neki klanfala, ampak če potegnem črto bi rekla, da je tole leto vrhunsko. prelomno leto, leto velikih odločitev in zaenkrat kaže, da čisto, čisto ta pravih.
zdej pa želje!
nisem nekaj pesniško udarjena danes, ampak vsem vam, ki berete in tistim, ki ne, pa jim seveda ne gre nič zameriti (le kdo bi zmogle brati toliko nakupčkane zmešnjave) želim eno čudovito leto, naj bo polno lepih ovinkov in zanimivih križišč, obarvano s celo paleto odtenkov srečnih barv, obsijano s soncem in zalito z ravno pravšnjo mero dežja, naj veselje lije iz vseh strani in naj bo sreča zabasana še v zadnjem koščku najmanjšega žepa na najbolj zguslanih kavbojkah, naj bo smeha kot črnih plastičnih vrečk po burkini, in naj bo zdravje vedno doma.
mladostniške navihanosti in pravih idolov
srečnih prečkanj različnih preprek
luči na koncu tunelov (in delujočih na avtih in biciklih sevede)
vpogleda naprej in nazaj, ter levo in desno (po potrebi, ne rabi pretiravat s ta desno)
dobrih prijateljev in bogatih žetev
oooo, zamišljenosti in odklopljenosti, bistrih potokov za namakanje nožic
pisane družbe in veselja
letečih podvigov in uspešnih pristankov
sreče na vrvici in iskric v očeh
kakopak lbjzni in romantike
smeha, kljub muhi na nosu
in tisočerih srečnih poti!
rade vas imajo Polona, Vida in seveda tudi Bida!
