To, sauce oseille

kuharski podvigi se nadaljujejo...z balkana skočimo kar sem in skuhamo najpogostejše kosilo burkincev (če ni riž, je pač to)
TO - burkinska polenta. iz namočenih koruznih zrn zmeljejo moko, potem v neke vrste škrobu (iz taiste moke - mešanica moke in vode), zakuhaš kot en štrukelj, ma v bistvu ni štrukelj, ker nabijaš po loncu kot za ene žgance...

SAUCE OSEILLE - omaka iz listov raznoraznih kislic (listi hibiskusa so bili tudi vmes, ostalo pa je neznanka), kateri smo dodali arašidovo maslo in vuala - kombinacija za vrhunsko omako!

vous etez invite!
bon apetit! bon digestion!

pasulj, bogolan in baba

bjen...se spodobi kaj napisat, ker je ravno začetek novega meseca. skoraj dva meseca sta se obrnila odkar sem tukaj in precej stvari se je zgodilo. ne vem zakaj imam še vedno občutek, kot da sem na dopustu in bo treba zdaj, dzaj začet pakirat kufre in pred tem mrzlično razmišljat kakšna darila bom komu prinesla.
ma ne, dragi moji, ne prihajam še domov.
danes se je uradno začelo šolsko leto. hijoj! prav nič ne zavidam učiteljicam in učiteljem, ki delajo v šolstvu v Burkini. v majhnih učilnicah se tare učencev - prav res. slike, ki smo jih od vedno poznali iz afrike, ko otroci posedajo po tleh, v ozadju najdeš tiste, ki spijo, v ospredju tiste z visoko dvignjenimi rokami...žal je vse tako. in ja, tudi tablice so še kako aktualne. seveda se tudi šole med seboj razlikujejo, ampak nekaj je enako vsem. danes, ko so tako ponosno vsi maširali mimo Kafulija v šolo, vsi v lepih, čednih, novih oblačilih, ogromno otrok z novimi kolesi in vsi v spremstvu ponosnih staršev. šolstvo namreč stane tako, kot smo si mi vedno želeli, da nam ne bi bilo treba v šolo, tako si oni želijo ravno obratno.
ma ja...no, sem v glavnem mislila na moje burkinske kolege in tako kot nisem zavidala kolegicam v bivši (zdaj res lahko rečem že tako, saj sem prejela svojo zadnjo plačo še 10.septembra) službi, ne zavidam njim ta teden. predvsem pa je nekaj - poslušajte dobro cicibanke! ko si mislimo kako hrupno je v sobi - ne! to ni nič, verjemite mi. od zdaj naprej bom jemala glasnost v sobi povsem drugače.
in preden se je začel ves ta rompompom okrog začetka novega šolskega leta sem:
1. skuhala ziher edini in najboljši pasulj v mestu iz lokalnega fižola, brez dodatka prašiča (razen če niso ostali slovenci istočasno posegali po enakih gurmanskih eksperimentih)

2. pomagala pri bogolanih (za kar ugtavljam, da so v treh letih res postali ena moja afriška strast in sem postala že res prava profi)

3. bila na koncertu ob otvoritvo sezone v CCFu  (kulturni francoski center pri inštitutu) - jer nas je zabaval sam Baba Commandant, pred njim pa smo imeli priložnost ogleda finalnega dela ene vrste talentov za otroke (no ja...), zadnji bend je zmotila huda nevihta. Stisnili smo se pod orjaško paillotko (uto) in počakali da mine.

lepa je jesen v Boboju. listje se drži dreves, mandarine so se pojavile na tržnicah in vroče je ku pes. :)

africa fun. mali cola. faso faso!!!

faso - faso!!!

Na zdravje! Sante!
faso-faso nazdravljam uspešnemu zaključku moje prve večje delovne akcije tukaj, v Kafuliju.  Za nami je trotedenska tortura z nitmi, ki so se ničkolikokrat zapletle in zavozlale, iztaknile in pobegnile, zamešale in mešale utrujene glave vztrajnega delovnega ljudstva - naših slušateljic, žensk iz boboja.
konec koncev jim je delo steklo kot namazano, izpod pridnih in spretnih prstov so se stkale tkanine, ki kažejo na to, kako trdne in močne so ženske tukaj.
presenetljivo sem se tudi jaz našla v tem delu. z velkim veseljem sem se usedala za proste stroje in pomagala tkakti, sploh pa so ženske kmalu ugotovile, da selam vrhunske "bobine" - ne vem kako se temu reče po slovensko - to bi bil ta majhen kolešček v šivalnem stroju, ki ga daš spodaj - drugače se pa pri tkanju zatakne v ladjico s katero potem tkeš. ja, specializirala sem se za bobinage - tako kot treba, sede na tleh, z nogami iztegnjenimi tja dol, z roko vešče vrteč kolovrat in sdrugo roko usmerjat tok niti. Vrhunsko.
Spoznala sem, da me kljub vsemu kaosu, ki lahko zavlada, ko se kaj zaplete in kaj izgubi, vse to sila pomirja in resno se poigravam z mislijo o nakupu vitalnih delov...in nadalnjem švasanju konstrukcije doma...nevarne so te misli...že djembe, ki sem si jih omislila so sila velike in o tem, kako zelo, zelo tezke so, nima niti smisla govorit..
Ne bom se ukvarjala s tem, kaj bom. Odločila sem se, da bom uživala vsak sleherni trenutek, pa četudi tako kot danes, ko sem se s čarobnim tepihom ves ljubi dan premikala za senco in preklepetala cel dan z vami, dragimi prijatelji, mojo drago družino..ja, to nedeljo sem si prav privoščila in prav super je ...
naokoli vlada kaos. z ene strani kafulija se sliši glasba poroke, na drugi strani imajo krst in prav goste te zabave sem danes zasačila med prečenjem našega dvorišča. :) ha, otroka sta preskočila bodečo žico, ker sta prišla (tako sta mi razložila) brat v knjižnico. Skozi zaklenjena vrata, čez bodečo žico? ja, to pa je entuzijazem...
še zdaj mi je žal, da jima nisem namesto moralk pod nos podtaknila vsakemu eno knjigo in zahtevala, da "odsedita" svoje in prebereta vsaj 100 strani. :)
no, sta se pokesala in sta šla. na koncu sta priznala, da sta prišla robutat gvajave, ki jih sploh ni več?? ne vem, včasih jih res ne razumem. :)
no, pred mano so novi izzivi...navezala sem stike z lokalnimi skavti, iščem ideje za kakšne dobre izdelke, ki bi se prodajali v Muhah, veselim se slehernega dneva...
aja, pa last bat not list...prejšnji vikend sem obolela...kako všeč mi je, ko postavijo diagnozo (potem, ko smo s krvnimi preiskavami ovrgli vse tifuse in malarije) da gre samo za La fatique - utrujenost. Oooo, kako ljubim to deželico!
Haleluja prijatelji, prejz d lord!!!

 malček osladno, a ne da? začeli z burkinsko, končamo s slovensko - v bistvu so želele stkati francosko, pa..

 utrinek z zaključne ceremonije - prvi plan - končni izdelki tečajnic

 skozi ostro oko sestrinega aparata ne uide nič

 africa fun - quite ok

 Mali - cola - tres tres sucre! jihaaa!

nedeljska idila v pisarni :)

ma nisem mogla, da ne bi...tako prikupnega otroka nisem srečala že dolgo časa :)

vse niti so v ženskih rokah in pika!

začetek letošnjega šolskega leta sem definitvno začela popolnoma neobičajno. prvoseptembrski stres, nova navodila, spremembe, selitev iz sene sobe v drugo, lepljenje znakcov na obešalnike in ležalnike, pisanje LDNja in priprav, in pa tudi kreativne odmore, odlično jutranjo kavi v kleti, konec koncev tudi tone pire krompirja...ves ta šolski "protokol " sem zamenjala za malce drugačnega. ostajam zvesta šolstvu, izobraževanju. skupaj z našimi izkušenimi tkalkami namreč organiziramo 15dnevno (zaenkrat) izobraževanje - tečaj tkanja. Tečaj organizirajo nune - sestre benediktinke, ženske so pa večinoma bodisi mlade mamice, ali pa starejše gospe - tudi udove, brez lasnih prihodkov, iz neurejenih družinskih razmer,...v glavnem nič kaj lepe zgodbe. poleg žensk je na tečaju še Thiery, hendikepiran fant z neverjetno željo po delu in učenju. Drugače že obvlada tkanje, vendar na drugačnih statvah, predsvem pa ga je zanimal tisti del tečaja, kjer smo barvali niti..
ja. tako nekako, v vlogi tehnične asistentke asistiram na tečaju, se učim dioula jezika, osvajam nov besedni zaklad - predvsem s področja tkanja, barvanja...
na tečaj hodijo seveda tudi otroci. mame dojilje jih imajo s sabo in jih lepo, brez kakšnega pretiranega nadzora puščajo tam, sredi "parcele". super jih je videti, kako naravno poteka vzgoja znotraj družine. brez pretiravanja, hudega zaščitniškega odnosa...vse skupaj z eno zdravo mero "kmečke pameti", ker ne zmanjka časa za zabavo, crkljanje in obilo, obilo smeha.
drugače pa zadnje tedne v boboju na polno dežuje. v ouagi so imeli precej hude poplave, da o tistih v sosednjem Maliju sploh ne govorimo. tukaj nam gre v redu. kanali se ob močnem deževju sicer takoj napolnijo in tako voda preplavi ulice, najbolj zanimivo od vsega pa je, kako neverjetno hitro se vrne življenje nazaj na ulico. Neha deževat, odplakne vso vodo in vuala, že se spet vse kadi od roštiljev, že so kikirikiji na mizicah in koruza na žaru.
prav zanima me, kako se bo spremenilo življenje v mestu z začetkom šolskega leta. kradljivci naših gvajav ne bodo več "nagajali" po dvorišču, predvidevam, da se hrušča in trušča izza zida KAfulija tudi ne bo slišalo, saj bi se skorajda moral preseliti za šolske zidove. ŠE par tednov in začnejo tudi tukaj... bom kaj več o tem napisala kdaj drugič...zdej grem počasi malo ven, zvečer gremo pa na novo seanso plesa...jap, očitno se bom v tem leu pošteno naplesala. :)
heja, hejjo... pa seveda - da ne bi pozabila... danes je poseben dan. imela sem to srečo, da sem sredi kafulija lahko odkrulila in silno zafušala moj kombi solo. punce so me poklicale iz kranjske gore, kjer potekajo intenzivne vaje pred začetkom nove kombi sezone...prav super popestritev vikenda...mislim, da bom cel vikend prepevala naše pesmi, vmes malo navijala - za naše košarkaše in tukajšne fuzbalerje, ki danes igrajo tekmo z Gabonom. Gremo naši, gremo naši!

uživajte, pa naj vas tale september preveč ne zdela!
Jupija iz boboja!
polona vida bida

 prvi stik z materiali

 tršica, tršica! skrivne formule naše Angel

 učilnica prvi dan, kaj hitro je bila urejena in pospravljena

 špageti? predpriprava niti

 vuala..rezultati dela

 delo zahteva mirne živce...skoraj tako, kot odvozlavanje slinčkov pri Hasedi (opomba za sodelavke)

 in seveda..prva mašina bo...kaj drugega kot zastava

mavrica

un giro okoli kariteja

ma sej vem, da se ponavljam, zatorej mi prosim odpustite dragi prijatelji. vem, da sem to povedala že stokrat, ma za ziher bom naredila eno stojadino - torej gremo, 101. (stoprvič)!
karite in vse kar se vrti okoli, na, za, pod in nad njim. vsem dobro poznano maslo, ki ga pridelujejo ženske iz plodov drevesa - kariteja. Plodovi spominjajo na naše orehe. te z veseljem gricka vse živo in potem peške zbirajo - večinoma sem videla to počet otroke. Peške nalagajo v žaklje in jih odnesejo v zadruge, kjer iz njih naredijo maslo. Oreščke popražijo in vuala..ne bom šla v procedure, ker vidim, da sem se že oddaljila od zadeve...bistva torej.
no, ko poberejo vse plodove z drevesa, se nanj naselijo one - gosenice! velik vir proteinov lokalnega prebivalstva. šitomnu jim rečejo in prav nesramno radi ti jih ponujajo na tržnicah, saj se povprečen toubabou (dubabu - belec) ob pogledu na piramide gosenic kratko malo zgrozi in veselo viha nos. ma! pr meni ne bo šlo skozi. čarobnost šitomu - cvrtih, da ne bo pomote - tudi jaz imam pomisleke s kuhanimi v omakah, sem okusila že prvo leto tukaj. prvič so mi jih postregli kot parmezan potresene na špagete pri družini naše Murielle. malce sem zavihala nos, ma vseeno poskusila in prav sramežljivo vprašala za še. :)
no, dve leti po tem je za nami že drugo tradicionalno cvrtje svežih gosenic. Adiara je poskrbela da so bile res sveže in tudi za vse ostalo - razen za strežbo. To je prevzela Soly, ki se je procesa prehranjevanja zadržala.
Tudi tukaj vsi ne jejo gosenic. nekateri se tako kot pravi toubabouti zmrdujejo nad tem, dejstvo pa je, da so bogate z marsičem, česar tukaj ni ravno na pretek oziroma stane svoj kos denarja. O tem je bilo pred časom tudi precej napisanega v prav zaresnih strokovnih člankih - če najdem, bo zagotovo zalepila zraven (ps sem našla in je zalepljeno).
ja, tako je s tem karitejem. ne samo za kozmetiko in lepoto, ampak tudi za prehrano - tako maslo kot tudi stranski produkti, ki nastanejo v življenjskem ciklu enega drevesa - v tem primeru šitomu gosenice. in ja, za vse tiste, ki premorete doma kakšen kos masla - bojda je super fin fižol na karitejevem maslu - poskusite pa javite - jaz bom storila isto, ko dam to skozi.

in ja! smo jih scvrli, smo jih pojedli - lepo v bagetki, skupaj s pomidori in kumarami in bile so prav super.

in ne! slik z super duper nobel gatami iz banija nimam, pa četudi bi obstajale - kaj mislite resno???

pa da ne bi mislili, da je to vse, ne, sam sem rekla, da ne bom o stvareh zaradi katerih bi se vam cedile sline. ja, je tudi mango na vsakem koraku, pa indijski oreščki, pa arašidi, pa Idrissa dela še vedno suepr sokce in po novem tudi marmelade in rhum arrange, pa kuščarčki so luštni in kolesu je do sedaj spustila guma samo enkrat. (čeprav imam občutek da je feltna zvita, ker prav preveč veselo poskakuje).

tako! lepo se mejte!

 prva soseda (se mi zdi, da je ona, ker so oni bolj pisani)

 pri Idrissu na sokcu

 mmm, malo afnanja ne škodi

 najprej jih dobro, dobro operemo in damo še enkrat fino prekuhat...

....potem jim odrežemo zadnji in prednji del - torej glavo in ta zadnjo...

 ...scvremo in postrežemo v sendviču s paradižnikom, kumarami, čebulo, če pa smo za malce evropskega pridiha pa še z majonezo!

Dober tek!

zlata vredna ščetka!

hajli hajlo ljudstvo!

eto mene. prvi zapis iz burkine - no, če smo enu malu bolj natančni, iz boboja. vidim, da ste sila lačni novic in ekola, bom nanizala par ta najbolj aktualnih. sicer je od mojega odhoda minilo šele 6 dni, pa vendar se zdi kot bi bila tukaj že vsaj mesec.
vse se je začelo že med pakiranjem v bistrci, ko sem se borila s kilažo kufrov. ko sem vse spedenala, sem iz varnostnih razlogov, predvsem pa uničenega "fršlusa" dala svoj kufer zavit v folijo. tako je rdeči piščanec prestal skupaj z naramničarjem mamutom preizkus pri teti za šalterjem, ki je dovolila, da gredo gor še tiste tri kile, ki so bile čez mejo dovoljenega. še danes sem prepričana, da je gospa, pa dejmo rečt, da ji je bilo ime giuliana, točno vedela, da kuforv ne bom še nekaj čas videla in da bi lahko za toste tri kile gat in modrcov spakirala v ta majhen ruzak. no ja - seveda jih nisem, pa tudi dina me je prepričevala, naj si v točno ta ruzak zbašem vsaj ščetko, ker nikoli ne veš... no, zdaj vem. že v tunis mso prišli s smrdljivo sumljivo zamudo, potem smo lepo leteli ouago. sosed je bil sila prijazen in simpatičen burkinec, ki dela v vincenzi. hrana je bila okusna, stevardese in stevardi prijazni, pilot je izbral pot brez turnulenc - vse super. no, in potem ni bilo kufrov in sem prijavila izgubo, stric me je potolažil, da pridejo v ponedeljek, še najbolj od vsega pa me je potolažila vrsta čakajočih za menoj - vsi brez kufrov.
medtem ko so kufri že leteli v bamako (vsaj oni, če že jaz ne morem), so me na letališču že veselo čakali. v ouagi nas je gostil bashir - noro prijazno gostoljublje. hvala še enkrat!
v petek zjutraj smo se spakirali v bani. sahel je res nekaj posebnega. okolje se lepo spreminja, rastje se redči in kaže v drugačni luči. bani nas je lepo sprejel, mošeje so me popolnoma očarale.
ljudje so bili sila prijazni, koz je bilo veliko in tuareški čaj na skalovju je pasal ku sam hudič.
vseh 8 mošej v tej mali vasici je potrenih temeljite prenove, velika mošeja jo je bila deležna pred kratkim, edino kar niso še uspeli popravit so stolpi. ostale mošeje, ki so razmetane naokoli so precej bolj utrujene. mihaela se trudi na vse pretege, da bi država s pomočjo parih organizacij obnovila in vzpostavila en sistem vzdrževanja. kaj več o tem lahko preberete tukaj.
no, potem smo se z oslom odpeljali do bližnjih rudnikov zlata. luknje, ki izgledajo kot ene vrste vodnjaki skrivajo v sebi te zaklade bogastva in zla. otroci sicer ne delajo več v rudnikih samih, ampak ... tudi možje, ki cele dneve preživijo v teh luknjah...
na poti domov nas je vse skupaj z oslom zajela nevihta. in ko je človek oblečen v vse kar ima in ga ornk pere, mu ne presotane nič drugega, kot da si iz rute naredi gate, pri gospodarjih sposodi eno veliko ruto za naredit kiklo in to je to.
in ja, v baniju lahko za 200 CeFA kupiš zobno ščetko - neprecenljivo!

voli vas, Bida

počasi gre zares

oja, zdaj pa ni več zajebancije! Celo stanovanje se je preselilo v mojo bistrško sobo - jap! vse moje stvari so v bistrci in od danes naprej imam stalno prebivališče v ljubljani. madonca, kako se stvari obrnejo. in ne samo to. sekundo zatem, ko je gospa na matičnem uradu stiskala potrdilo o prijavi stalnega prebivališča, je ven iz printerja skočilo še potrdilo o prijavi začasnega bivanja v tujini. Jap! obenem rataš žabar in izseljenec!
ben... statusu primerna je tudi moja bistrška soba. K A O S !
Škatle tle in tam, kufri sem in tja, gate po kupcih, vse nametano naokoli - to gre z mano, to ne, to mogoče...kupci se znova tvorijo, obstaja tudi kupček - pridem decembra, pa kupček mogoče. če bo ostalo še kaj placa, pa kupček - daj še malo razmisli... kakorkoli že! v glavnem se vse, kar se mi zdi pomembno vrti okoli prehranjevanja. :) hm...zanimivo, a ne da. za cunje se bo že še našel plac, ma bazilika in origano pa morata z mano, da o kafetu in kafetjeri niti ne govorimo.
jutri se lotim temeljitega pakiranja - prvi del. potem tehtat in če bo vse OK - se pravi pod 40 kg, častim zvečer pivo, v nasprotnem primeru bom še enkrat žrebala kaj vzet in kaj pustit.
prijatelji so mi prejšnjo soboto na mega žuru, kjer sem - poleg kupa čudovitih, življenjsko potrebnih stvari, izvedela še to, da znam po določeni količini Mojitota a la Dina igrat tudi na harmoniko - sosednje niso klicali policije - verjetno je bilo za silo znosno. včerja je v elektronski kaselc priromal fantastičen suvenir z žurke - in ne, ni posnetka harmoničnega nastopa, saj nočemo, da 2cellos dobita novo balkansko konkurenco. film presenečenja je dosegel svoje - smeh in solze! hvala vam dragi moji!
tako, da ne bom tako egoistična, bom delček kaosa podelila še z vami!
potem pa naj se že počasi začne ta avantura: "Jože požen, mi smo pripravljeni!"

male tajne velikih drugara!

 ansambel Wjdi z wdra!

 aaaa, upam, da bo placa za vse!

kaosstan