...tisto, ko bi moral pakirat, pa raje počneš vse drugo, ker se ti nekaj ne gre. ne, ne razumite narobe moji dragi domači bralci - rada vas imam neskončno, ampak včeraj, medtem, ko sem se v vsej predžurkasti naglici vozila okoli s svojo Yamaho, orjaško hladilno torbo zadaj in otrokom med njo in mano, sem se zavedla, da je to to...to je moje mesto, to so moji ljudje...no, tudi to so moji ljudje, ker vi ste bili prvi tam in če ne i bilo vas, se nikakor in pod nobenimi pogoji ne bi vrnila na rodno grudo.
no, in včeraj so mi pripravili tako presenečenje, da se mi še zdaj tresejo roke in solzijo oči...kljub temu, da poteka ramadan, so se potrudili in prišli, po 18.45 kaj pojedli in popili, predvsem smo pa plesali in se veselili...bil je nepozaben večer in sploh ne najdem besed, kako naj se jim zahvalim za vse to... ma saj vejo, da imam tudi njih neskončno rada in da bo bobo vedno moj dom!
ekola, par utrinkov!!!!
in ja, to je definitivno zadnji zapis iz Kafulija!!!
No comments:
Post a Comment