zadnji tri dnevi so pred mano. sem popolnoma zmedena in neorganizirana. jutri se obeta poslovitvena žurka in eno slovo. urša odpeketa domačim krajom naproti, polna suvenirjev (takšnih in drygačnih). ;)
občutki so sila mešani (kar sem verjetno napisala že pettisočkrat prej). sem sila žalostna pa vesela obenem. komaj čakam videti v kakšnega "bandita" je zrastel moj nečak Vid, ki je dva dni praznoval prvi rojstni dan in kako njegove muhe prenaša moja nečakinja - ta prava lepotička v norih najsniških letih.
doma je bojda zrastlo kup novih reči, veselim se prihoditvene zabave na vrtu pri Videtovih, veselim se toplih objemov vseh dragih....
skrbi me iskanje službe...
ma pred vsem tem pa pride na vrsto še skok v vedno znova nepozabne pariške dogodivščine...
to bo za sedaj zbogom spod kafulijske povezave, zbogom spod burkinske zastave... solze bodo tekle na avionu, kjer ne bo nobenega znanega blizu (ob predpostavki, da ne bo poleg mene sedel kakšen sila čeden pob). :)
bodite mi silno fajn!
jaz
No comments:
Post a Comment