v petek po vseh poštnih opravkih in debatah s poštnim carinikom, sem spokala kufre in kolo in se vsedla na Rakietin bus. Hitro, kot se za Rakieto spodobi smo odfrčali proti BAnfori. Nabasani kot Evine sardine, prešvicani kot Finci v savni smo na srečno varno prispeli.
tam sem se dobila z mojimi sokolesarji... ugotovila sem, da so američani mahnjeni na hrano in ne vem zakaj, ampak počutila sem se sila domače. poslušat vse njihove debate o tem, kje v burkini se dobi najboljpe brošete, najboljšo pico,... vse to ob kozarcu hladne Brakine...aaaa!
tako smo obiskali po njihovem mnenju eno izmed naj gostilen v BAnfori. in najboljša pica v mestu bi pri nas veljala za eno sila povprečno...sam tako to je tukaj. :)
ah, pejmo k dejstvu...v glavnem..zjutraj smo odpakirali in odpedalirali novim zmagam naproti.... cesto iz banfore proti sendouju so v enem letu asfaltirali, ampak še dobro, da smo v določeni točki zavili na rdečo cesto, kajti tam so se začele vse lepote te poti...
sveti baobab s svojim čuvajem, vas čarovnic oz. Soubakaniedougou s poroko pri gostiteljih, z eno najbolj slikovitih neviht in kasneje spanjem pod milim zvezdnatim nebom, najbolj slikovita in čudovita cesta med zadnjo vasjo in Naingolokom - ciljno destinacijo...
omembe vredna je tudi pot domov v Bobo...taxi brous 1 se je z zadnjimi močmi prebil do Banfore, v taxi brusu številka dva pa je mamca hotela po vsej sili, da spakiram njenega 6mesečnega sinka s sabo domov.
o ja! življenje je polno presenečenj! predvsem pa: la vita e bella!
eto...les slikas para vos!
No comments:
Post a Comment