ne, ne bom pisala zgodbic, sploh ne takih, kjer Fantin racman konča delno tudi v mojem krožniku. tudi tukaj se gremo sila resno veliko noč. sicer pirhov nismo barvali, sva se pa z adiara povabilina obisk k njeni prijateljici, kamor sva se odpravljali že od mojega prihoda. ben, bolje ikad nego nikad. nedelja pred velikonočnim ponedeljkom je bila kot nalašč za kakšen tak podvig. zajahali sva adiarajino yamaho in se odpeljali. po poti sem ugotovila, da sem resnično nora nad to deželo in se čutim tukaj hudičevo domače. sploh Bama je en tak poseben kraj, kjer vedno znova z odprtimi usti opazujem to čudovito krajino....
ben, naprej od Bame sva v SamanDeni zavile z asfalta in nadaljevale po "piste rouge" kot tukaj rečejo. švigače med njivami in prispele do čudovitega dvorišča sredi njiv, pod mogočnimi, s sadeži nabasanimi mangovci, tik ob nasadu kariteja. aaaa, hišice zgrajene na tradicionalni način, z blatom, pokrite s slamnatimi strehami, fina družba, kup živali...
seveda je dan minil, kot minejo vsi dnevi tako - na obiskih...obilo govorjenja, in vedno znova preveč hrane. ampak kakorkoliže..racman je bil vrhunski, riž in makaroni isto, magoti za desert pa so itak brez konkurence.
počitek v okrogli hišici je bil enkraten, pot je bila zanimiva in izlet je bil popoln - tako kot so vedno tukaj!
in Fanta je lastnica zagotovo najlepšega psa na svetu!
No comments:
Post a Comment