ma ne, dragi moji, ne prihajam še domov.
danes se je uradno začelo šolsko leto. hijoj! prav nič ne zavidam učiteljicam in učiteljem, ki delajo v šolstvu v Burkini. v majhnih učilnicah se tare učencev - prav res. slike, ki smo jih od vedno poznali iz afrike, ko otroci posedajo po tleh, v ozadju najdeš tiste, ki spijo, v ospredju tiste z visoko dvignjenimi rokami...žal je vse tako. in ja, tudi tablice so še kako aktualne. seveda se tudi šole med seboj razlikujejo, ampak nekaj je enako vsem. danes, ko so tako ponosno vsi maširali mimo Kafulija v šolo, vsi v lepih, čednih, novih oblačilih, ogromno otrok z novimi kolesi in vsi v spremstvu ponosnih staršev. šolstvo namreč stane tako, kot smo si mi vedno želeli, da nam ne bi bilo treba v šolo, tako si oni želijo ravno obratno.
ma ja...no, sem v glavnem mislila na moje burkinske kolege in tako kot nisem zavidala kolegicam v bivši (zdaj res lahko rečem že tako, saj sem prejela svojo zadnjo plačo še 10.septembra) službi, ne zavidam njim ta teden. predvsem pa je nekaj - poslušajte dobro cicibanke! ko si mislimo kako hrupno je v sobi - ne! to ni nič, verjemite mi. od zdaj naprej bom jemala glasnost v sobi povsem drugače.
in preden se je začel ves ta rompompom okrog začetka novega šolskega leta sem:
1. skuhala ziher edini in najboljši pasulj v mestu iz lokalnega fižola, brez dodatka prašiča (razen če niso ostali slovenci istočasno posegali po enakih gurmanskih eksperimentih)
2. pomagala pri bogolanih (za kar ugtavljam, da so v treh letih res postali ena moja afriška strast in sem postala že res prava profi)
3. bila na koncertu ob otvoritvo sezone v CCFu (kulturni francoski center pri inštitutu) - jer nas je zabaval sam Baba Commandant, pred njim pa smo imeli priložnost ogleda finalnega dela ene vrste talentov za otroke (no ja...), zadnji bend je zmotila huda nevihta. Stisnili smo se pod orjaško paillotko (uto) in počakali da mine.
lepa je jesen v Boboju. listje se drži dreves, mandarine so se pojavile na tržnicah in vroče je ku pes. :)
No comments:
Post a Comment